Pred nami so praznični dnevi.
Včasih smo novoletno smrečico krasili na božični večer,a dandanes smo ljudje neučakani. Celo v oktobru smo že opazili okrasitve (naj se ob tem smejimo ali jočemo?).
Pri nas smo smrečico okrasili danes in vonj po gozdu je preplavil hišo.
Naš vrt pa je preplavila obilna količina dežja in tako je še marsikje po svetu. Podnebne spremembe so postale podnebna kriza.
Avstralija gori. Njihovi vrtovi trpijo.
Želimo si, da narava zaceli, kar smo ljudje nespametno povzročili. Zato ji bomo v novem letu pomagali s svojimi zelenimi vrtovi. Ekološkimi vrtovi, s posluhom za vsa živa bitja. Ljubezen do vrtov ter znanja o skrbi zanje bomo prenašali na mlade.
Kajti vrtovi imajo čudežno, izjemno moč.
Pa veste, da sem prav v Avstraliji in na Novi Zelandiji prvič začutila izjemno moč vrtov?
V vrtovih Brisbana ter Christchurcha so do mojega strtega srca prodrli prvi drobni žarki. Nekje tam, daleč od doma, sem se odločila, da ustvarimo vrt.
Našemu ljubljenemu Boru v poklon. Nam v uteho.
To smo v tem desetletju tudi storili.
Porušili delavnice, oživili degradirana tla, ustvarili vrt. Zanj. Zase. In za vas.
Ta vrt nas, dan za dnem, prav narahlo drži tukaj in zdaj. Kaže, kako se vse spreminja. Opominja, kako neskončno ranljivo zna biti življenje.
Božansko lepo in peklensko težko.
Želim vam, da v naslednjih dneh, tednih, letu 2020, ljubite življenje.
Predvsem pa ljubite ljudi, ki so ob vas na takšen ali drugačen način.